Pokojni sijajni Anthony Bourdain je nekoč v intervjuju zatrdil, da je za cheeseburger najprimernejši povsem običajen sir v rezinah, ki ga najdemo v vsakem supermarketu. Vsakdo, ki je že poskusil hamburger z brijem ali kakšnim drugim izdelkom iz fermentiranega mleka z izrazitejšim okusom, se bo z njegovo trditvijo verjetno strinjal. Pretiravanje pri hamburgerju lahko pripelje do nezadovoljivih rezultatov. Poskusite si zamisliti hamburger s tartufi, želejem guave, začinjeno ocvrto čebulo in brijem!
Podobno kot za hamburgerje tudi za pivo velja, da je najokusnejše takšno s preprostim receptom. Močno temno pivo, ki vsebuje do osem različnih vrst sladu, je sicer lahko izvrstno, vendar pa bo pivo z do tremi vrstami sladu vsaj tako dobro, če ne celo boljše. Dvakrat večja količina hmelja v nekaterih primerih ne pomeni dvakrat močnejšega okusa, ampak je lahko učinek ravno nasproten.
Varjenje piva je samo po sebi že dovolj zahtevno. Štiri sestavine, ducate različnih vrst piva, tradicionalne in moderne tehnike varjenja – vse našteto vodi v drugačen končni izdelek. Pri preprostih postopkih je možnost napak mnogo manjša in izvajati jih je mogoče bolj dosledno. Morebitne napake pa je prav tako lažje odkriti in jih odpraviti.
Veliko bolj zahtevno je popolnoma izkoristiti ves potencial malega števila sestavin kot pa se odločiti za bolj zahteven postopek varjenja. Oglejmo si na primer recepturo češkega pilsnerja. Običajno predstavlja osnovo klasični slad pilsner, za kompleksnost se doda karamelni slad, hmelj Saaz da pivu aromo, mehka voda in večje vrste kvasovk pa vse skupaj povežejo v celoto.
S takšnim preprostim receptom lahko pivovarji zvarijo eno najboljših vrst piva na svetu. In kako to uspeva Čehom? Tako, da sledijo načelu preprostosti.
